Hvaležnost, ni samoumevna!

Včeraj sem se sprehajala po Ljubljani in si jo imela čas pogledati v drugačni luči. Lepo mesto s pestro zgodovino, ni kaj.

Potem pa sedim od Ljubljanici in gledam naokoli ter čakam na topel obrok. V tistem vidim moškega, ki brska po tržnici. Pobiral je ostanke od zelenjave in ostalega. Najraje bi šla do njega in mu rekla, da mu plačam večerjo. A kaj, ko si nisem upala, vem, da je to njegova karma, da si je to sam izbral. A enostavno to težko gledam. V sebi sem imela boj med pojdi in ne vtikaj se v življenja drugih. Pustila sem, da je šel naprej. A v sebi se nisem počutila dobro. Mogla bi mu ponuditi večerjo. Ne morem vsem, a enemu bi lahko. Nekdo, ki brska po smeteh, mu verjetno ni lahko v življenju, pa kakorkoli že je. Na glas sem prosila Boga, naj nikoli ne dopusti meni, ne mojim in kaj šele mojim potomcem, da bi mogli brskati za hrano.

Ko sem se vračala domov, mi ni in ni šel iz glave. Vem, da imajo eni velik, a vseeno brskajo po smeteh, a vem tudi to, da je teh mogoče 1%, vsi ostali so revni, ki to počnejo. Vem, da so eni leni, pa bi si lahko spremenili življenje, pa nočejo.

Vendar, ko podrobneje pogledaš spoznaš, da ne morejo, težko ali pa so tako razočarani, da ne želijo. Kaj pa vsi tisti, ko samo zahtevajo od drugih denar ali pa imetje, živijo na račun drugih ali ni to lenoba. Vsak kolikor želi trošiti naj si zasluži. Sam. Meni se to zdi pošteno.

Tudi meni je bilo kdaj hudo, nisem imela velik, pa sem vedno mislila samo na to, kaj naj delam, da zaslužim, da imam svoj denar in ne bom odvisna od drugih. Danes mi ni hudo, lahko pomagam drugim, nočem pa sodit. Vsak izbere svojo pot. Nikogar ne izkoriščam, želim pa za svoje delo in čas pošteno plačilo. To sem se naučila. Zastonj ni nikoli nič cenjeno. Pa država me tudi ni vprašala, Vlasta koliko pa lahko plačaš prispevkov, Vlasta koliko pa lahko plačaš davkov, najemodajalec, pa koliko bi lahko plačala najemnino, trgovec, koliko lahko daš za kruh itd…

Življenje je tako preprosto, ko ga razumeš. Le da ga eni prej, drugi kasneje. Vem, da marsikomu ni dano vse to kar je meni, zato sem Bogu hvaležna, mislim, na sive celice, druge darove, ki so bili dolgo v meni skriti in so šele zadnja leta bili pripravljeni na ta korak. A vsak korak, ki sem ga prej prehodila je bil z namenom. Tega se zavedam. Hodila sem po poti življenja, se učila in nabirala izkušnje in znanje. Še zdaj je tako. Danes lahko pomagam drugim. Ja, zato moraš imeti čut, zato moraš imeti srce, zato moraš imeti korajžo, zato moraš imeti izkušnje, zato moraš imeti širok pester obseg znanja in biti “razgledan”, v sebi umirjen, in še in še, …

En dan mi je meni draga oseba rekla: “Ja tebi hodijo ljudje, ker rabijo pogovor, ti pa jim prisluhneš, komuniciraš z njimi in jih s tem potolažiš, pa so kar bolje! Moja babica je šla k zdravniku, tam je eno uro čvekala, domov prišla čisto zdrava! Nič je več ni bolelo. Rabila je pogovor.”

Ničesar nisem rekla, samo nasmejala sem se. V sebi pa sem si mislila, moje terapija je res sestavljena iz pogovora in dela, a kaj bi se pogovarjala s kovačem, šiviljo, zdravnikom, igralko, komercialnim delavcem, terapevtom, diplomanti, učitelji, profesorji, šolarji, dijaki, otroci, potnikom, zidarjem, uradniki, mamami, očeti, babicami, dedki, itd, če ne bi imela čuta za ljudi in znanja ter izkušnje. In kdo bi se vrnil k meni, če mu ne bi pomagala?

Vsak, ki gleda iz svoje strani, vidi tisto, kar želi videti. Tisti, ki pa prihajajo k meni, pa vedo, kaj dobijo in kako jim pomagam, tisti, ki pa tega ne želijo, pa tudi prav. Nikoli nič ne delam iz pohlepa in se vedno potrudim, da naredim najboljše kar zmorem. Pa ni važno na katerem področju. Zato sem si ustvarila čisto poseben sistem, da vidim, da so po moji terapiji ljudje veliko bolje, kot so prišli. In vsi smo zadovoljni. Veliko ljudem sem pomagala, skozi življenje, eni so mi hvaležni, drugi ne, eni mi dolgujejo denar, eni usluge, ni važno, vseeno mi je. Zakaj? Ker vem, da zmorem, da bo zame poskrbljeno, ker sem vedno delala najboljše, kar sem znala in s srcem. Ja, tudi tega je potrebno znati poslušati. Ni vse tako preprosto, kot ZGLEDA. Poskusite in potem bomo se pogovarjali. 🙂

In tako je z mojim beračem. Ni vse tako kot zgleda. Ne vem, kaj ga je do tega pripeljalo, vem pa, da mi je še danes žal, da mu nisem plačala tople večerje, medtem, ko sem uživala sama ob hrani in sladici. Bog, žal mi je.

Kaj bi vam rada sporočila danes. Da se naučite gledati skozi oči drugih ljudi. Da jih začutite. Da ne počnete neumnosti, medtem, ko vam življenje ponuja roko. Da se učite iz izkušenj in težkih trenutkov. Da iščete v sebi in drugih le dobro. Da živite svoje življenje, poslušate sebe, ne glede na posledice. Ko poslušate sebe, ste vodeni. Tudi, če morate čez težko obdobje, ste vodeni, ker ste si upali in na koncu boste srečni. Bodite hvaležni za vse kar imate. Pa ne mislim največ na materialno. Kadar pa vidite, da v sebi trpite, da vam gre vse narobe, da niste v sebi srečni, da vam nič ne gre, da ste postali hladni, nezaupljivi, bolni, ne spite, itd, potem pa je čas, da se ustavite, da pogledate, kaj narobe delate. Mogoče niste na pravi poti, da ste zašli, poslušate temno stran. Je nad vami temna stran. Če tega ne zmorete sami, pa si poiščite pomoč. Veliko je dobrih ljudi na zemlji, ki vam bodo pomagali. Samo ne obstojte na mestu. Žal vam bo. Življenje se ne vrača, ljudje se ne vračajo. Dobili ste svojo priložnost, eni mogoče večkrat.

Na koncu pa še to. Bodite hvaležni za vsak nov preživeti dan. Podarjen vam je.

Rada vas imam, takšne kot ste. Bodite svetloba in sledite svetlobi.

Yehi or.

Vlasta Kraker

About centermodrosti 32 Articles
Najdete nas tudi na facebook strani: https://www.facebook.com/Center-Modrosti-470233663138077/